Pot: Ljubljana – Helsinki – Guangzhou – Guilin – Longsheng – LongJi Terraces

Stopili smo na Kitajsko… Yupi!!! Koncno se je zacelo zares.. Mesto Guangzhou ne ponuja prav veliko.. idealno za zacetek, da dobimo obcutek kam smo sploh prisli… in idealno, da smo sli cimprej od tle.. sprehod, ogled sicer zanimivega parka “Yue Xiu”, prva hrana, prvi pogovori s pomocjo rok in nog, se isti dan pa nocni vlak proti Guilinu..

Guilin je dost manjse, bolj raznoliko in zato dost zanimivejse mesto.. Znano je po stozcastih hribih, ki ga obdajajo, kaksn pa se znajde kr v centru mesta.. Kolesa so zakon!!! Cel dan smo ga bajkal okol, si ogledal eno hudo jamo, sli na hribcek “Fubo’’, od vsega pa je bila najbolj fascinantna prav voznja s kolesi…

Tuki je velik cenej, kljub temu, da te za vsako stvar najbrz nategnejo, a dokler smo vsi zadovoljni je kul =) Nad hrano nismo bli najbolj zadovoljni, a je bla kriva najbrz nasa izbira.. Ko tle narcis piscanca, pac dobis piscanca. To pomeni vse.. glavo, krempeljcke, vse… =) Kulski dan, smo zaklucil z neuspesno akcijo “odmasevanje skreta”.. Jebiga, cez dan ni blo casa za sranje, zato se je zvecer mal nabral.. tut v skretu =)

Naslednje jutro smo se odpravili na ogled rizevih teras.. kej prevec nismo pricakoval, ker je bolj suho v tem casu, a ze vratolomna voznja do tja je bla zanimiva.. Ena mama nas je zagrabila ze na avtobusni postaji in nas dolocila, da bomo spal pri njej.. Svoj hotelcek ima na vrhu teras (1100m), kjer je pogled najlepsi, do tja pa je 40 min hoje.. Sam kot vrhunski sportnik sem pustu eni domacinki, da mi  lepo ruzak gor nese, Mato in Maja pa sta se je usmilla in si nesla kar sama. Scena tukej je res huda… vasica, terase, vasica, terase, terase, terase, vasica… nekaj cist druzga kot v mestu.. To je to zarad cesa smo tukaj.. Tut mnenje o hrani smo hitr spremenil, ko so nam prpravl vecerjo, da smo se konkretno napokal, klub temu, da je bla ena od jedi zaba.. Zjutraj nas je ob 7h zbudu petelin, a nam je gosta megla prekrizala nacrte zgodnjega raziskovanja teras, tako da smo ga v postlah potegnl do 12h.. Mato je na obhodu ugotovu, da je v vasici nekaj 10 metrov nad nami party, nekaksne koline, saj so pred njim razkosali kravco in pokal z nekim home-made rastrelivom.. Tja smo uletel na celo domaco pojedino.. Posedl smo se na mini klopce okol voka in si sami pripravljal meso, zelenjavo, gobice… hudo.. res smo bli del njih, povsem druga scena kot v turistcnih krajih.. Ko smo se najedl, popil “pijiu” (pivo), vse poslikal in bli ready za odhod, smo dojel, da smo dejansko na pogrebu in ne na veselici… jao, jao.. nam pa ful dogajal.. =) Krsta je bla le par metrov od nas, pred njo pa se svezi glavi od krave in prasica.. nekaksno  darovanje.. Meglen dan, da se prstov na nogah nisi vidu, ki nam je preprecu ogled teras smo tako uspesno nadomestil z “druzabnim” dogodkom.. upamo, da bomo mel jutri vec srece z vremenom, ker te terase bi res radi mal bol precekiral.. pol bo pa pocas treba naprej..

Toliko zaenkrat… lep posevnooki pozdrav!

在家按是

Sramota. Spet je minil skor pol leta od zadnjega vnosa. Vsem, ki pridete sem gor in začnete pizdit, ko vidte, da ni nč novga se iskreno opravičujem. Da bo v prihodnje kej bolš pa raj ne oblubm. Se bom pa potrudu.

Soča torej!

Padla je pobuda, da gremo raftat na Sočo, ampak je padla tut v vodo, mogoče glih v Sočo, ampak tega noben za zihr ne ve. V glavnem s Simonom sva se odločila, da jo kljub vsemu mahneva v tiste kraje. Za lažje spremljanje fotk nej na hitr orišem najino dvodnevno potepanje. Sprva sva se zapelala v dolino Vrat, k slapu Peričnik. Ko sva si ogledala oba slapova in se je Simon ''stuširal'' sva jo mahnla na Vršič od koder sva naredilo eno lahko turco na Slemenovo špico (1911m). Čeprov je trajalo samo dve urci sva ob 1 litru vode zarad vročine skor dehidrirala. Vsaj pr snegu se je mal laži dihal. Naslednja večja postaja je bil izvir Soče, kamor sva jo optimistično užgala kr v šlapih. Kasnej sva ugotovila, da je ta 15 min dolga potka označena kot zelo zahtevna z zajlami in klini. Torej se da pridt tut na Triglav v japonkah. Prekruzala sva še zgornji del doline Soče nato pa prespala v simpatičnem in pocen kampu pri malih koritih. Mela sva zakon večerjo.

Zjutraj sva se prvo zapeljala do slapa Boke. Sprehodila sva se nad njega, a se čist zravn kot sva nameravala ne da pridt. Za dolgo pešačenje nič posebnega.. odsvetujeva.. enak razgled je, če opravš sam pol poti. Naslednja postojanka – Velika korita! Prvo sem se sam opogumu in se vrgu v Sočo, ki je mela 8,4°C, nato mi je sledil še Simon. Noro!!! Po kopanju sva šla v prelepo dolino Lepene in si ogledala nek vodni gaj.. Čigav že, Simon?? No nisva si ga le ogledala, ampak se tut skopala v vsakem koritu, kjer je bla dost visoka voda. Z drugimi besedami sva sprobavala mejo delovanja študentskega srca. Mislm, da sva bla kr blizu meje, saj je imela tukaj voda kvečjemu kako stopinjo manj kot več. Na poti domov sva se ustavila še na Bledu in se vrgla v topel ''blejski jakuzzi''. Na poti sva se še večkrat ustavila in si marsikaj pogledala, a to bi bilo na kratko vse. Zdej greste lahko na slikce!

Klikni za fotke